In memoriam

• Boris Benčič
  Zmagujoča podoba Narcisa (1983) - portret Borisa Benčiča, režija Slavko Hren, televizijski dokumentarni film, 30'
• Pavle Grzinčič
  Dotik zvezd (1996) - režija Pavle Grzinčič, televizijski dokumentarni film, 50'
• Jurij Košak
  (A)torzija (2002), režija Stefan Arsenijević, kratki igrani film, 16'
  Balkanska ruleta (1997), režija Zdravko Barišić, kratki igrani film, 3'
  Hop, Skip & Jump (2000), režija Srđan Vuletić, kratki igrani film, 16'

Boris Benčič (1957 - 2002)

V tej uri milosti, Boris, je svet nocoj zbujen.
Leži na hrbtu, z odprtimi očmi.
Tvoji očesi sta se prelili eno v drugo, kot dve sosednji jezeri.
Da bi zaupali, drugo drugemu, vse, kar sta videli.

Za teboj tisti poln smeh, glasovi, tavajoči okrog srca brez provizij.
Prerokbe brez vode in veliki kamni, ki so bili vrnjeni
in ostajajo zapečateni, kot pisma brez naslova in brez naslovnika.

Kar se tiče mojega življenja, si pravil, sem vedno Benetke:
Vse, kar naj bi bile ulice, je v drugih ljudeh.
V meni pa - ljubezen, temna in pekoča.
Kar se tiče del,
Sem vedno Kajn.
Ubežnik in potepuh pred dejanjem, ki ga ne bom opravil.
Ali po dejanju, ki ne more ostati nedokončano.

Odšel si nam skozi tisto zaprto okno, v tisti ves svet tam zunaj,
in nam prepustil sen, da je šlo za
Ljubezenski pobeg. Ljubezenski pobeg vedno boli.
Ljubiti drug drugega pa se zmerom začne takole:
Potrpežljivo vdevati osamljenost v osamljenost, s trepetajočimi in natančnimi rokami.

Jože Dolmark

Pavle Grzinčič (1947 - 2003)

S Pavlom sva se zares spoznala in spoprijateljila na morju(!) konec šestdesetih let, še kot študenta. Bil je prvi Slovenec, ki je študiral dokumentarni film na znameniti praški filmski akademiji FAMU, njegovi sošolci pa so bili slavna "praška šunka" iz cele Juge: Grlić, Marković, Karanović, Zafranović ...

Takrat, na morju, je snemal svojo seminarsko nalogo, dokumentarni film o življenju in ljudeh na Murterju. Med domačini je postal slaven zaradi zelo verističnega posnetka prizora, ki se dogaja vsako jutro na obali in je pravzaprav del družinske intime: v črno oblečene dalmatinske žene praznijo nočne posode v morje. Seveda ni bilo niti ene črno oblečene ženske, ki bi pred kamero praznila svojo nočno posodo: kljub brkom sem moral v črnem krilu in s črno ruto na glavi prazniti "kahlo" kar sam. Za vsemi škurami in portoni pa je odmeval huronski smeh.

Pavla je bila ena sama radovednost, zato se je z gorenjsko trmo vedno najraje sam lotil vsakega delovnega izziva, pa naj bo v okviru filmskega poklica ali pa v praktičnem vsakdanjem življenju. Ponavadi je sam tudi snemal in tudi lovil ton na priročnem UHER-ju, potem pa film tudi zmontiral in, kolikor ga poznam, najbrž tudi težil v laboratoriju pri izdelavi kopije. Vedel pa je res vse, čeprav v praksi ni vedno šlo vse po načrtih in sta mu bila blizu "umetnika" iz češke lutkovne nanizanke "A je to!". Vendar je na koncu vedno premogel, tako v življenju kot tudi v filmih, del znanega češkega obešenjaškega humorja.

Ko sva, vsak na svojem koncu, končala šole, se je za nekaj let izselil v Afriko, kjer je snemal izobraževalne filme in ustvarjal družino. Potem sva se spet srečala na televiziji in skupaj začela snemati serijo o slovenskih fotografih. Nisva prišla niti do Puharja, ko je že porabil denar, namenjen celi seriji: na metliškem "placu" je nasul, seveda spet zaradi verizma, po asfaltu na tone peska. A to še ni bilo usodno - potopilo nas je pometanje in nakladanje nazaj na vrsto tovornjakov!

Na ljubljanski televiziji in pozneje "na svobodi" je posnel vrsto dokumentarnih, namenskih in reklamnih filmov. Vsi so bili do potankosti izdelani, profesionalni, brez napak. Ne tehničnih ne formalnih, niti izpovednih. Puhar naju je po dvajsetih letih spet pripeljal skupaj, čeprav na začetku ni verjel, da bi lahko nadaljevali projekt, začet pred toliko leti. Vendar nam je, v vsesplošno zadovoljstvo in z veliko zanimivih ustvarjalnih presenečenj, uspelo film dokončati in ga pokazati, čeprav bi ga Pavle zaradi raziskovalne žilice delal še kakšnih pet, šest let.

Tako kot svojo barko, kljub temu da je vedno trdil, da bo šla septembra v morje. Ampak takrat bi morala začeti snemati nov dokumentarec, o razstavi slovenskih impresionistov na Dunaju pred sto leti. Že vnaprej mi je "grozil" z elektronsko računalniško interpretacijo impresionističnega načina slikanja: "Pritisneš na gumb, pa je vse impresionistično ..." No - in na kateri gumb v katerem programu naj zdaj pritisnem?

Peter Povh

Jurij Košak (1953 - 2002)

Jurij je konec sedemdesetih diplomiral iz filmske scenografije pri filmu Praznovanje pomladi režiserja Franceta Štiglica. V istem času je začel delati kot asistent imenitnega scenografa Nika Matula; njuno sodelovanje šteje 22 celovečernih filmov, mnogi med njimi so bili koprodukcije. V teh lepih učnih letih se je še po starem učilo in loco, v praksi. Izkušnje in skrivnosti so se prenašale, ljubezen do metiera je dozorevala znotraj delovnega procesa. Iz takšne pripadnosti stvari je Jurij prišel v svet filma vešč svojega poklica, usposobljen spoprijeti se z neusmiljenimi - in pri nas zaradi kulturološko-finančne majhnosti - še dodatno obremenilnimi zaprekami.

Leta 1985 je začel delati kot izvršni producent in kot producent. Poskrbel je za šest celovečernih filmov: nekdo drug Boštjana Vrhovca (1987), Ječarji Marjana Cigliča (1989), Morana Aleša Verbiča (1991), Herzog Mitje Milavca (1996) in Brezno Igorja Šmita (tehnična produkcija). Občasno se je še vedno ukvarjal s scenografijo v televizijskih serijah, dramah, v številnih kratkih filmih in gledališču. Z lastnimi oglaševalskimi podjetji, Studiom 37 in Arkadeno, pa je v številnih pogledih prispeval k profesionalni zrelosti domačega oglaševalskega posla.

Jure je bil filmar. Film je poznal in ga ljubil. Zato je bil pri nas kot producent izredno cenjen in dragocen, kot človek takšnih veščin in krepke profesionalne drže pa morda tudi izredno osamljen. Izgubili smo ga v trenutku, ko ga je slovenski film najbolj potreboval - pri svojem prebijanju k evropskim razmeram in novim pravilom. Jure je bil eden redkih, ki se je na te izzive resno pripravljal. Dovolj je pogledati tiste zadnje kratke filme, ki jih je imel zares za plod tovrstnega dela; bili so spoštljivo nagrajevani in nanje je bil upravičeno ponosen: Balkan roulette (1998) in my first cut (1999) Zdravka Barišića, Hop skip and jump (2000) Srđana Vuletića, Atorzija (2002) Stefana Arsenijevića.

Ko nekdo odide, ostane tisto njegovo odtisnjeno v ta svet kot upanje vsega, o čemer je sanjal. To poslanstvo ima moč otroške dlani, ki je nežna, nepokvarjena in ima prihodnost. Ob takem slovesu se vedno odpre svet, da bi se znova našel v svojih okvirjih. Bolna so ravnotežja in hladna so nepredvidljiva obzorja. Premnogo je žalosti za nek tekst o žalosti. Ostaja upanje, zahvala in - addio Jure!

Jože Dolmark

Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev