Film je podoba v času milijon podob. Film je podoba zabave in je podoba umetnosti.
Film je bil vedno dvojen, kot je bilo dvojna tudi literatura ali gledališče, vendar sta ti v slovensko šolo vstopili kot prava umetnost, filmu pa je bil vstop prepovedan, češ, da spada v domeno čiste zabave.
Zato moramo v času prevladujoče krize vrednot izkoristiti to navidezno domeno zabave, ki jo kot neizbrisen pečat nosi film . Ker naj bi bil zgolj del zabave, je otrokom bližji, še posebej srednješolcem in ravno zaradi tega primeren teren za preobrat, »hudičevo igro«: film lahko postane resna zadeva, vendar nikoli tako resna, da je dijaki ne bi vzeli za svojo. Preko amaterske kamere ali preko kamere, ki je že projecirana na platno kinodvoran, film razkriva odnose, obsoja, kaže kaj je nepravično, popelje nas v preteklost, ki vpliva na sedanjost, pokaže skrite kotičke sveta, ki jih televizija in poročila ne bodo nikoli dosegla.